Rojstva

3.5/5 ( ratings)

Miriam Drev v Rojstvih upesnjuje skrivnost življenja, dano skozi spol, rod in vrsto. V preciznem in zadržanem jeziku nam v dlaneh podaja svoje videnje sveta, vse od časa pred rojstvom, ko smo čisto zase, ne še snov, do zgoščanja v bitje, ki mu zemlja položi v zibelko svoja hrepenenja po zraku in letenju. Da potem, s prvim krikom in vse do konca potovanja, odlaga kos za kosom, razpeto med sabo in svojo senco, kamnite, zamrzle in krastave sloje kot odštevke časa. Svobodno le v razlikovanju med prisilno in samovoljno ujetostjo, med močjo in krotkostjo, zverskostjo in udomačenostjo. Drobno bitje, dvonožec, brezimnik, ne preveč težak prodnik, ves čas v pričakovanju tistega, kar s prsti, dihom in utripom riše na zaledenela stekla, a se zbriše, preden se zgodi.
V Rojstvih se besede iztrgajo podzemnim koreninam kulture in slečejo običajne obleke, glasovi, načini in podobe stare estetike pa prestopijo v novo semantiko, ki subtilno obnavlja slovensko poezijo in s svojo prisotnostjo prevrednoti njeno tradicijo. Kot v pesmi Romanca, kjer živa ženska prekrije obraz deklice od nekoč / narisan v kamnu, kot v pesmi Pozaba, kjer vrtinec tukajšnjega / razgradi / prvotni odtis.
V zračnem premikanju po pomenskih plasteh prehajajo konkretnosti v transcendentno in dobivajo simbolne pomene, nič ni to, kar se zdi. Ženska je hkrati riba velikanka, razpeta med svetlobo in črno snovjo, in žalovalka, ki ji rojevanja ne morejo osmisliti umiranj, v napetosti med ustvarjalnim in rušilnim principom pa lahko ugleda le še videz harmonije.
Ko pesnica požene / otrple votke statev, / postavljenih za tkanje dneva, / oživlja vir, ustvari pa tudi nevidne prostore drugačnega zvena, fini eter, ki nosi v sebi premike zračnih plasti, zgibanje kril in valovanje vodnih gmot, vse zunaj besed, kot da poezija ostaja tam, kjer nas več ni.