Ime mi je Damjan

3.5/5 ( ratings)

Suzana Tratnik v romanu Ime mi je Damjan odkrito piše o svetu drugačnežev na družbenem robu. Že v kratkih zgodbah pa ni nikoli “programsko” razdelovala različnih spolnih usmeritev svojih junakov/junakinj in temu načelu sledi tudi v romanu - različne usmeritve so stvar nekega posameznika ali posameznice in vsakršno “presojanje” o tem prepušča bralcu oziroma bralki. Tak pristop je v slovenskem prostoru nedvomno izviren in dragocen korak naprej.
Roman je strukturno in stilno domiselno in vešče izpeljan. Bralcu gre najbolj v slast hlastnost in ritmična neučakanost pripovedovanja, sicer samo spretno izpeljana podvojitev junakovih osebnostnih značilnosti, ki tako prikliče vzdušje njegovega sveta. To je razlomljen svet odraščajočega devetnajstletnika, ki svojo avtonomijo vzpostavlja na skrajen, brezkompromisen in hkrati zelo samoten način – skoz odpoved svojemu imenu in pripisani ženski družbenospolni identiteti. Se pa zato veliko bolje znajde v razkroju. Zdi se mu samoumeven in v njem ne vidi pravzaprav nič shizmatičnega, saj se mu zoperstavlja s svojo, Damjanovo potjo, na kateri je imel veliko opravka s socialnimi službami, psihologi, družinskimi spori itn. Zato so mu vse zgode, ob katerih bi romantični um klonil, razsvetljenski pa se angažiral, zgolj vsakdanji dogodki v “centrifugi njegovega življenja”, ki jo osvetljujejo zlasti namigi na križanja razrednih in spolnih diferenciacij. Ime mi je Damjan je roman, ki s sočnim jezikom briljantne monokomedije nasmeje, s spretno izpeljano zgodbo napetega psihološkega filma pa povleče v branje na dušek. Vendar namen prežemajoče zabavljivosti nikakor ni prekrivanje ali lajšanje junakovih oziroma junakinjih otroških travm in drugih nevšečnosti, ampak povezovanje pripovedi v polnovredno izjavo.