Brez Nika Grafenauerja bi bila slovensko literarno in družbeno polje v temelju drugačna, kot sta. Globok, pronicljiv mislec, kritičen intelektualec, domoljub, ljubitelj življenja, umetnosti in vsega lepega – a tudi v jedru zaznamovan z odsotnostjo starševske topline, varnosti, doma in s težkim otroštvom. Temu primerno zaprt, nepredoren. A spet: srčen in topel, nesebičen. Vse omenjeno odzvanja tudi v njegovih spominih; z njimi nas popelje na vse ključne postaje, do vseh bližnjih ljudi svojega življenja – včasih njim povsem blizu, spet drugič pa tako, da njihove zarise bolj slutimo kot v resnici vidimo.
Tako kot so se v letošnjem in minulem letu razstavila naša življenja, je tudi knjiga velikanovih spominov prevzela fragmentarno obliko, v kateri si njegova lastna življenjska pripoved poda roko z mislimi, ki so jih o njem izpovedali njegovi bližnji sorodniki, prijatelji in sodelavci v vseh ključnih fazah pesnikove življenjske poti – obdobja svobodnjaštva, zavzetega uredniškega dela na Mladinski knjigi, angažmaja na Novi reviji v času slovenskega osamosvajanja in ustanavljanja samostojne države.
Ohranjeni dokumenti – od prvih revijalnih objav do različnih aktivističnih pobud in dopisov – ter slikovno gradivo dajejo pričevanjem dodatno zgodovinsko težo, saj so pomemben dokument časa, ki je nespregledljivo zaznamoval našo sedanjost in … prihodnost. Vsekakor knjiga, ki nas bo dokončno prepričala, da je Niko Grafenauer res »naša katedrala«, kot se je o njem posrečeno izrazil pokojni velikan slovenske književnosti Tomaž Šalamun.
Brez Nika Grafenauerja bi bila slovensko literarno in družbeno polje v temelju drugačna, kot sta. Globok, pronicljiv mislec, kritičen intelektualec, domoljub, ljubitelj življenja, umetnosti in vsega lepega – a tudi v jedru zaznamovan z odsotnostjo starševske topline, varnosti, doma in s težkim otroštvom. Temu primerno zaprt, nepredoren. A spet: srčen in topel, nesebičen. Vse omenjeno odzvanja tudi v njegovih spominih; z njimi nas popelje na vse ključne postaje, do vseh bližnjih ljudi svojega življenja – včasih njim povsem blizu, spet drugič pa tako, da njihove zarise bolj slutimo kot v resnici vidimo.
Tako kot so se v letošnjem in minulem letu razstavila naša življenja, je tudi knjiga velikanovih spominov prevzela fragmentarno obliko, v kateri si njegova lastna življenjska pripoved poda roko z mislimi, ki so jih o njem izpovedali njegovi bližnji sorodniki, prijatelji in sodelavci v vseh ključnih fazah pesnikove življenjske poti – obdobja svobodnjaštva, zavzetega uredniškega dela na Mladinski knjigi, angažmaja na Novi reviji v času slovenskega osamosvajanja in ustanavljanja samostojne države.
Ohranjeni dokumenti – od prvih revijalnih objav do različnih aktivističnih pobud in dopisov – ter slikovno gradivo dajejo pričevanjem dodatno zgodovinsko težo, saj so pomemben dokument časa, ki je nespregledljivo zaznamoval našo sedanjost in … prihodnost. Vsekakor knjiga, ki nas bo dokončno prepričala, da je Niko Grafenauer res »naša katedrala«, kot se je o njem posrečeno izrazil pokojni velikan slovenske književnosti Tomaž Šalamun.