Mushi mushi

2.5/5 ( ratings)

Spremna beseda Tomaža Kralja:

Pesmi Milana Dekleve se razodevajo na poseben način: opisujejo sebe in presegajo opisovanje sebe. To se dogaja istočasno in trenutno. Pesem je opis stanja in stanje samo. Pesem je stanje ne- stanja. Pesmi sploh ni bilo. Kaj dela tukaj?

Proces samorazodevanja te poezije je loviti se s trenutkom. Pesem lovi trenutek, trenutek lovi pesem. Pesem ujame trenutek in ga izpusti. Trenutek ujame pesem in mine. Ali ostaneta pesem in trenutek nezabeležena? Ostaneta zabeležena in ju sploh ni bilo? Ali so pesmi sploh tu?

Pesem se zaleze v trenutek in mu je suverena. Trenutek se krije v pesem in jo usmerja. Kdo koga usmerja, kdo je komu podrejen? Ali trenutki sploh minevajo?

Te pesmi tako živijo: živijo se in živijo vse. Trenutki so trenutki zaradi njih,zaradi njih zapade sneg. Ko utripne celica, utripne tudi pesem. To je celularna poezija, saj ji je lastna celularna energija. In kakor vsaka celica ima tudi vsaka teh pesmi tisočletno konstanto: te pesmi genetsko obstajajo že tisočletja, so začetek sveta in vsak njegov utrip. So razpoložljivost in ultimativna danost. So znanje iz prve roke in svoja intimna zgodovina. So realnost in kot to telo, aspekt in aktivnost. Tu ni nobene pesmi.

Zgodilo se je, da jih je napisal Milan. Zgodilo se je, da je bil v trenutkih pesnik in »nikoli ne govori poezije človeku, ki ni pesnik; samo bolnik lahko razume bolnika.« Vendar je vsak izmed nas pesnik, samo tega ne ve ali pa ne zna aktivirati te energije. Biti pesnik ne pomeni pisati pesmi, to pomeni biti pesem,se zavedati svoje tisočletne konstante, biti razpoložljivost in ultimativna danost. Ni nas, je samo pesem. Tako si prisvojimo stanje, v katerem spoznavamo svet v zrnu peska in preživljamo večnost v trenutku. Neskončnosti se združujejo na dlani in ob reki je poleti hladneje kot ravnini. Milanove pesmi so vse to, vendar vam tega ne bodo razodele. Milan vam lahko nekaj pove, ampak ne bi razumeli. Ko izkusite, mu ni treba povedati. To je kakor LSD. »Oko, s katerim gledam Boga, je oko, s katerim gleda Bog name.« .

Pot je odprta v kromosomskih parih in v stanju sveta. Mogoče Milanove pesmi kažejo Pot in stanje sveta, a naj se ne zgodi kakor učencu, ki mu je mojster s prstom pokazal Mesec, ubogi učenec pa je Mesec zamenjal s prstom. Dokler znanje ne zraste v vas, nima za vas nobene resnične vrednosti. Je le izposojeno ali celo nakradeno.

V prazni roki je dragulj. Je dragulj? Je mogoče kos lesa v prazni roki? Stran ga vrzi, prijatelj, stran ga vrzi!

Se je kaj zgodilo? Ne, nič se ni zgodilo. Krišna je prišel.

V prazni roki dragulj. Ali kos lesa? Le stran ga vrzi.

Včasih trenutek prost krivde zavalovi v zimskem vetru.

Om!
Mir! Mir! Mir!