Umazani vikend

0/5 ( ratings)

»To je zgodba o Belli, ki se je nekega jutra zbudila in spoznala, da ima dovolj.«

To je uvodna misel romana Umazani vikend, katerega junakinja je sprva nemočna, mlada ženska v svojih dvajsetih. Bella živi sama v neuglednem kletnem stanovanju v angleškem obmorskem mestu Brighton, kamor se je zatekla v upanju na mirno, čeprav od vseh pozabljeno in zavrženo življenje. Svojo ničvrednost in šibkost začuti še toliko huje, ko jo začne neusmiljeno nadlegovati neznani sosed in ji redno groziti po telefonu, med neprijetnim srečanjem v mestnem parku pa ji tudi v živo pove, da jo bo še naprej ustrahoval in slednjič vdrl v njeno stanovanje ter jo mučil, ona pa ne bo mogla storiti ničesar. Bella se še naprej neuspešno in obupano skriva v stanovanju za zastrtimi zavesami, dokler je nekega dne ne sreča usoda in takrat spozna, da ima preprosto dovolj nasilja nad seboj in pozicije večne, nemočne žrtve in – da ji ne bo pomagal nihče drug razen nje same.

Med sprehodom po mestu vstopi v kletno stanovanje, kjer svoje jasnovidne usluge ponuja iranski priseljenec Nimrod. Srečanje z njim je za Bello prelomnica, saj mu izpove vse svoje izkušnje in strahove, on pa jo surovo izzove, naj sama prepozna svojo agresivno in samozaščitno plat. Izroči ji zaskočni nož in jo opozori, da je zanjo že prepozno, saj nima več izbire: ne more več biti ne žrtev ne stranska opazovalka, lahko je samo še aktivna udeleženka in napadalka. Bella po tem nenavadnem srečanju pridobi samozaupanje in odtlej se aktivno upira nasilnežem in poleg svojega zalezovalca preko vikenda ubije še šest moških, ki jo napadejo, slednjič tudi serijskega morilca. Iz preplašene žrtve se spremeni v maščevalko, ki strahu ne pozna več in tudi ne verjame več, da je šibkejša od nasilnežev. Na simbolni ravni roman tudi pokaže, da je zorni kot žrtve ali gospodarja največkrat socialno priučena »veščina«, ter da je podrejeni položaj umazane in krive žrtve najznačilnejši za ženske. Junakinja tako ubija tudi stereotip, pravzaprav že kar mit o tem, da krvavijo in izgubljajo samo ženske ter drugi, ki v družbi veljajo za šibke, manjvredne in nesposobne za boj. Ker Bella odkrije in tudi dejavno zaživi agresivno in nevarno plat svoje osebnosti, roman hkrati stopa po robu mitskega prepričanja o ženskih fantazijah o maščevanju, ki naj bi jih spodbujal zlasti feminizem. Čeprav se je Helen Zahavi v svoji drzni pisavi, ki mestoma spominja na ritem reperske poezije, izognila kakršnimkoli ideološkim opredelitvam ali pa jih je kvečjemu prepustila bralcu ali bralki, se ni mogla izogniti očitkom o spodbujanju ženske napadalnosti in maščevalnosti. A njena junakinja Bella je pristna samotarka, ki se slednjič v boju za življenje in proti vsem napadalcem lahko zanese le nase, saj v urbani džungli zanjo ni nobene skupnosti, kateri bi se lahko pridružila – tega si pravzaprav niti ne želi več, tako kot je ne zanima več, kako dolgo bo še živela, kajti s prestopom iz vloge žrtve v vlogo akterke, ki neupogljivo in »sebično« brani samo sebe, je dosegla svojo izpolnitev. In ravno ta prestop bržkone pomeni tudi kršenje družbeno zapovedanih meja za šibkejše članice in člane, ki se ne zmorejo priučiti prave pripadnosti človeškemu občestvu, zato pa jih to občestvo toliko bolj potrebuje, da odigrajo prepotrebno vlogo grešnih kozlov in »nespametnih« žrtev.

Roman je še pred izidom leta 1991 v Veliki Britaniji sprožil pravi medijski vihar, v časopisu The Sunday Times so celo pisali o moralni vprašljivosti knjige in avtoričini prisebnosti. Naomi Wolf je pripomnila, da časopisna objava psihiatrične razprave o morebitni avtoričini duševni bolezni nedvomno pomeni, da je njena pisava dregnila v tabu. Salman Rushdie je menil, da je to »ogaben, sprevržen romanček o maščevanju in nasilju nad moškimi«, Wolf pa je še dodala: »Kar je pristno subverzivno – in zato obredno kaznovano – je pisanje Helen Zahavi, pisanje, ki dopušča, da končno spregovorijo živali.«

Helen Zahavi je britanska romanopiska in scenaristka iz Londona. Napisala je še romana True Romance in Donna and The Fatman, njena velika uspešnica Umazani vikend pa je bila prevedena v več jezikov in po njej je bil leta 1993 v režiji Michaela Winnerja posnet istoimenski film.

Suzana Tratnik je avtorica več leposlovnih in teoretskih del. Iz angleščine je prevedla strokovna dela s področja spolov, romane, dramska besedila in kratkoprozne zbirke, med drugim dela Judith Butler, Leslie Feinberg, Jackie Kay, Mary Dorcey, Michaela Cunninghama, Iana McEwana, Trumana Capoteja in Dennisa Cooperja.